Gre za eno izmed najlepših primer v filozofiji, ki skuša zaobjeti organsko mnogoličnost jezika.  Čeprav se je Wittgenstein v zgodnji dobi ukvarjal predvsem z njegovo logično zgradbo, je svoje zrelo filozofsko raziskovanje posvetil preučevanju vsakdanjih jezikovnih rab, ki jih določajo družbena razmerja v katera so vključeni govorci. Kot je lepo razvidno iz te prelepe misli, jezik ni uniformna danost, temveč živa tvorba, ki v redu časa spreminja svoja obličja. Stare plasti prekrijejo nove, s čimer se vzpostavijo nova pomenska sožitja.