Gre za misel, ki svari pred zlorabljanjem intelektualne zapuščine velikih ljudi. Nemalokrat se namreč zgodi, da naknadni posegi, interpretacije, preoblikovanja, popačijo izvorno misel določenega avtorja do te mere, da le-ta ni več v skladu s samo seboj. Ker pa zmaličenja še vedno uporabljajo ime izvirnika, se  izrekajo za nekaj, kar v resnici niso. Ime avtorja izrabijo zgolj za to, da lahko preživijo oziroma se tako ali drugače oglašujejo. Brez avtorskega označevalca bi puhlost njihove vsebine botrovala takojšnji pozabi. Konfucijevo svarilo je pomenljivo tudi zato, ker je bila ravno njegova misel nemalokrat zlorabljena za vprašljive, partikularne politične cilje. Prav zaradi instrumentalizacije konfucijeve misli lahko danes  govorimo o konfucijanstvu, ki označuje pristno Konfucijevo zapuščino in konfucianizmu, ki označuje njeno ideološko zlorabo.