Friedrich Wilhelm Nietzsche sodi med velikane evropske miselne tradicije. Njegova filozofija, ki jo zrcalita slikovit poetičen slog in ne-akademska spoznavna drža, oznanja izpetje nemškega idealizma, ki ga je z zavračanjem abstraktnega mišljenja napovedal že Hegel. Nietzschejeva misel spodjeda utemeljenost klasičnega vrednostnega univerzuma, ki, sledeč platonizmu in krščanstvu, telo in vse njegove življenjske moči izenači z grešno težnostjo. Zavračajoč vse oblike idealizma Nietzsche preizpraša tradicionalne kategorije resničnosti in zavrne njihovo dogmatično brezčasnost ter nespremenljivost. Linearizmu akumulativnega napredovanja nasproti postavi ciklizem večnega vračanja, življenju in njegovim telesnim manifestacijam pa povrne dostojanstvo, spoznavno moč in vrednost. Nietzschejevo filozofsko razpoloženje, ki razkriva edinstven pristop k resnici, briše učvrščene meje med duhovnim in telesnim, med literarnim in znanstvenim oziroma med dobrim in slabim, kar nadvse lepo naslikajo njegove naslednje besede: »Če bi rekli, da je resnica ženska – a? Kaj ni utemeljen sum, da so imeli filozofi, kolikor so bili dogmatiki malo pojma o ženskah? Da je srhljiva resnoba, okorna vsiljivost, s kakršno so se do zdaj po navadi lotevali resnice, nespretna in nespodobna pot ravno za osvojitev ženske?« (Onstran dobrega in zlega.)