Baruch Spinoza potomec portugalskih judov sodi med velikane evropske filozofije. Za časa življenja, ki je bilo zaznamovano z dvojno ekskomunikacijo – kot jud ni bil izključen samo iz večinske krščanske sredine, temveč ga je zaradi filozofsko političnih nazorov izobčila tudi amsterdamska judovska skupnost – je poleg nepodpisane Teološko politične razprave objavil zgolj Načela Descartesove filozofije. Zaradi prevratnosti svojih nazorov je bil Spinoza predmet nadzora inkvizicije, vsa njegova dela pa so bila takoj po izidu umeščena na index librorum prohibitorum, listo prepovedanih knjig. Skromni mislec si je mesto med največjimi prislužil predvsem s postumno izdano Etiko, v kateri je s pomočjo geometrične metode, najčistejšega izraza racionalnosti, branil imanentnost in vseobsegajočnost božje substance. Etiko, v kateri posamični odmevi preteklosti, predvsem stoicizem, panteizem in racionalizem, dobivajo povsem izvirno preobleko, je popolnoma nemogoče predstaviti skozi pojmovni domet parih povedi. V njej se namreč prepletata edinstvena ontologija, ki božjo substanco poleg beleženja njenih neštetih atributov zrcali skozi dvoigro telesnega in duhovnega modusa, etika, ki smoter bivanja umešča v širokost moralno-spoznavne ljubezni do božanskega, in resnica, ki preko obče diskurzivnosti doseže osebni vrhunec v intuitivnosti. Spinoza se je praznoverju krščanskega dogmatizma, ki v svet investira absolutnost dobrega in zlega, zoprestavil z racionalnostjo, ki presega svoje lastne meje. Soodvisnost moralnih najstev in njihovih nasprotij je izpostavil tudi z maksimo omnis determinatio est negatio, ki pravi, da je vsaka določitev hkrati izključitev in obratno. Dobro preko negacije določa tudi slabo oziroma bit in nič se porajata skozi medsebojno izključevanje.

Citati